LEGENDA O RAČEVSKEM JEZERU

V Rovtah pod žirovskim vrhomje Račevsko jezero.Ko tod še ni bilo vode, je v kotlini na samiji imel kmetijo bogat kmet. Njegova polja so bila rodovitna, v hlevu je imel najlepšo živino, v njegovi staji pa se je gnetlo toliko ovac, da so se od njih pobelili pašniki, kadar jih je segnal na pašo.
Blagostanje pa je ošabnemu kmetu okamnilo srce. Usmiljenja ni poznal in berače je zaničeval.Niti slepemu beraču ni prizanesel, če je zašel njegov prag. Lačnega in žejnega je nagnal izpred praga in se zadiral nanj: "Izgini, nesnaga, izpred mojega praga!"
Kmetova kašča je bila zmeraj polna zrnja, prekajene svinjine in zaseke. Imel je torej vsega na pretek, le vodo je pogrešal, kajti v dolini ni bilo nobenega studenca. Zato je moralvodo dovažati v sodih iz oddaljene Račeve, kamor je vsako jutro in vsak večer seganjal tudi živino pit.
V predpustnem času je ta kmet možil edino hčer in povabil na svatbo vse sorodstvo s Smrečja, Lavrovca in Hlevnega vrha. Tri dni tri noči so svatje na gostiji jedli, pili in plesali.
Zadnji večer pa je pritaval v dolino Račeve slep berač, se ustavil pred kmetijo ošsbnega kmeta ter prosil vbogajme. Potrkal je na hišne dveri in potožil gospodarju: "Lačen in žejen sem." Trdosrčni kmet pa se je pijano zakrohotal: "Lakota ni izbirčna!" In je potisnil slepcu v roko trdo in plesnivo skorjo kriha, ki bi je še pes ne povohal.
Slepi berač pa trde skorje ni mogel jesti, zato je dejal: "Zahvaljeni za kruh, gospodar! Dajte mi še kozarec vina, da bom v njem omehčal trdo skorjo in si odteščal glad."
A kmet se je surovo ponorčeval: "Glejte ga, berača! Vina bi rad? Ne dam ti ga, saj nisi moj svat!" 
Iz soda, ki ga je imel v kotu prostorne veže, je natočil kozarec vode in jo med krohotanjem pijanih gostov ponudil slepcu, rekoč: "Za berača je dobra tudi voda. Le namoči vanjo skorjao kruha pa jej in pij!"
Kmetovo norčevanje pa je slepga berača razžalostilo, da je vzkliknil: O, da bi iz vašega soda zmeraj tekla voda."
Komaj je berač odšel izpred hiše, je pričela iz soda v veži teči voda. Svatje so priskočili, da bi gospodarju pomagali in veho pri sodeu zabili, pipo pa zamašili. A bolj ko so se naprezali, bolj je voda tekla. Dolge dneve in noči je bruhala iz soda, da je navsezadnje preplavila kotlino.
Tako je kotlino zalila voda in jo napolnila, da o nekdanji bogati kmetiji ni ostala niti sled - tako je nastalo račevsko jezero.

Vir: Žirovski očasnik 11-12, žiri 1987, stran 44